Odškodnine v postopkih denacionalizacije

 

Denacionalizacija v najširšem smislu je političen konsenz poprave krivic, ki jih je država storila lastnikom zasebnega premoženja s sistematičnim in arbitrarnim prenosom njihovega imetja v državno oziroma družbeno last. Pozitivno pravno je denacionalizacijo, pogoje zanjo in njene oblike, celovito uredil Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki je bil leta 1991 sprejet z namenom, da se popravijo krivični posegi v premoženje in lastninska razmerja nekdanjih lastnikov, ki so bili storjeni na podlagi predpisov in drugih prisilnih ukrepov državnih organov proti koncu druge svetovne vojne in v določenem času po njenem prenehanju.

 

Z ZDen je v prvi vrsti predvideno vračanje podržavljenega premoženja nekdanjim lastnikom v naravi, šele ko to ni mogoče, pa zakon določa, da denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju. Za izplačevanje odškodnin v obliki obveznic (SOS2E), kadar so za to izpolnjeni tudi siceršnji pogoji, je v denacionalizacijskih postopkih zavezan Slovenski državni holding, d.d., (SDH), ki je bil (takrat še kot Slovenski odškodninski sklad) ustanovljen z Zakonom o Slovenskem odškodninskem skladu (ZSOS) iz leta 1993. Navedeni zakon je podrobneje določil tudi pristojnosti, pravice in obveznosti SDH, medtem ko vprašanje izvrševanja obveznosti, načina izdaje obveznic ter druge vsebine s tem v zvezi predpisuje Uredba o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec SDH.

 

Vloga Slovenskega državnega holdinga v postopkih denacionalizacije

 

V denacionalizacijskih postopkih ima SDH položaj stranke, zoper katero upravičene osebe v skladu z zakonom in podzakonskimi predpisi uveljavljajo odškodninske zahtevke zaradi nepravično odvzetega premoženja. ZDen določa, kdaj lahko vlagatelji zahtevkov iz naslova denacionalizacije svoje zahtevke uveljavljajo zoper SDH. Ker je poglavitno načelo denacionalizacije vračanje podržavljenega premoženja v naravi, je mogoče zahtevek, ki se glasi na odškodnino, uveljavljati le v točno določenih, z zakonom predvidenih primerih. V nekaterih primerih zakon vlagateljem prepušča možnost izbire (opcija), največkrat pa se odškodnina določi zaradi pravnih in dejanskih ovir, ki preprečujejo vrnitev premoženja v naravi. Za odločanje v denacionalizacijskih zadevah je pristojnost glede na temelj podržavljenja razdeljena med upravne organe in sodišča. Poleg samega ZDen pravno materijo denacionalizacije v posebnih primerih urejata tudi Zakon o zadrugah (ZZad - kadar je bilo podržavljeno zadružno premoženje) ter Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS - glede premoženja, ki je bilo podržavljeno nekdanjim agrarnim skupnostim). Za vodenje upravnega oziroma sodnega denacionalizacijskega postopka se poleg ZDen uporabljajo še Zakon o splošnem upravnem postopku iz leta 1986 (kadar je predviden upravni postopek), Zakon o nepravdnem postopku ter tudi Zakon o pravdnem postopku (kadar je predviden sodni postopek). Vsi denacionalizacijski zahtevki so prekluzivne narave, saj jih je bilo potrebno uveljavljati v strogo določenem zakonskem roku, na pravočasnost zahtevkov pa so bili po uradni dolžnosti dolžni paziti tudi organi odločanja. 
 

Posebna vrsta postopka (določanje odškodnine po 73. čl. ZDen)


Posebno vrsto predstavlja postopek po 73. čl. ZDen. V tem postopku je SDH zavezana stranka, ki  je dolžna izplačevati odškodnino tistim zavezancem, ki so morali odplačno pridobljeno nepremičnino vrniti denacionalizacijskim upravičencem iz lastnih sredstev. Postopek se praviloma vodi pred pristojnim okrajnim sodiščem po pravilih Zakona o nepravdnem postopku.